Ne v mojem imenu

Ne v mojem imenu
Poserjem se na šolnine. In na kulturo civiliziranega govora potemtakem tudi.
Kot je znano, se študentski predstavniki Študentske organizacije Slovenije (ŠOS) in
predstavniki Dijaške organizacije Slovenije že več mesecev borijo z vlado, oz. natančneje reformami, ki jih skuša uvesti tudi med študentsko populacijo. Ker naj bi bila vlada zelo nepopustljiva, sta se organizaciji odločili, da bosta organizirali študentske proteste 19. aprila, na „črno sredo“, kot so poimenovali ta dan. Na lokalnem klubu študentov sem ta vikend opazil en kup nalepk in plakatov na katerih je poleg ostalih gesel med drugim tudi pisalo: „Poščijem se na šolnine“ oziroma „Poserjem se na šolnine“.

Zato se sprašujem kako je lahko do tega prišlo, da naša študentska organizacija nagovarja bodočo slovensko inteligenco z vulgarizmi? Ali smo študentje res tako primitivni? Ali pa le naši študentski „voditelji“ na nas gledajo zviška in mislijo, da bomo podlegli parolam, ki so tako primitivne, da jih niti naši dedje in babice v smrtnem boju z nacisti ne bi pleskali zidovih? Kako verjeti študentski organizaciji, če namesto argumentov in dejstev predoči le krilatice, plakate, in podoben reklamni material?

Razumljivo je, da na plakat ni mogoče spraviti predvidenega poteka posledic ob
uveljavljenih reformah ampak zakaj niso raje organizirana predavanja in okrogle mize? Jaz sem kot študent v Kopru zasledil mogoče eno tako predavanje še v času protesta sindikatov, (doma pa sploh ne). Dober teden pred demonstracijami sem videl le kup nalepk in plakatov na študentskem klubu in nekaj materiala polepljenega v Kopru (v Ljubljani je seveda to veliko bolje organizirano). Tudi med študenti tod okoli nisem zasledil govoric o kakšni „črni sredi“. Zakaj torej plakati z marketinškimi potezami, ki so pod vsako kritiko, namesto plakatov, ki vabijo na razprave o reformah? Vsekakor bi bilo vredno premisleka, da se študentska organizacija oddalji od strategij, ki študenta obravnavajo kot neko ciljno skupino ali potrošniško rajo, ki se jo da usmerjati po mili volji. Vem da je dandanes tako, da se je lahko prebiti do univerzitetne izobrazbe in, da mogoče današnji študentje nismo tako odlična generacija kot je bila leta 1968 (katera nam bo vedno vzor). Ampak, če ŠOS ne verjame v študente je težko najti razlog, da bi študenti stali za stališči te organizacije.

Da le ne bo pomote, načeloma nisem proti protestom, ampak način, s katerim se je
Študentska organizacija Slovenije odločila zbuditi študentski uporniški duh, mi je zbudil gnus in odpor, da bi kakorkoli sodeloval. Zatorej, dragi kolegi in kolegice študentje/študentke, spoštujem vas in razumem vašo jezo in protest proti vladnim reformam, vendar se ne morem znebiti misli na Orwell-ovo knjigo Živalska farma. Pujsi - voditelji ostalih živali na farmi so se nazadnje spečali s smrtnimi nasprotniki - ljudmi in bojim se, da naši voditelji postajajo podobni tem pujsom. Mogoče po statusu še ne, po metodah pa zagotovo.

Martin Božič, študent kulturnih študijev in antropologije