Back On Track - (skupaj s posebnim gostom, Water1)

Nedavni dogodki po ljubi deželi so mi vznemirili želodec do te mere, da sem spet dobil voljo, da kaj napišem na moj blog. Veliko je stvari, ki mi gredo v nos, pa vendar se ne čutim poklicanega, da bi bentil čez zadeve, na katere nimam celovitega in dovolj poglobljenega znanja.

Vendar... Ali so demonstracije resnično edina opcija, ki jo še imamo? Ravno danes sem na Delovem forumu prebral komentar študenta, ki je podal zelo zanimivo življenjsko zgodbo in komentar na trenutno dogajanje. En izsek:

Nekaj o sebi:
Sem študent iz prekmurja. Prihajam iz nebogate družine in dobim od staršev 10.000 sit/mesec. Imam brata, ki tudi študira in tudi dobi 10.000 sit/mesec. Za ostalo se znajdeva sama. Štipendij nimava!
Starši: ne pijejo (v gostilnah, da bi zapravljali denar), ne kadijo in si še ta denar ki nama ga data trgata iz ust. Z bratom nimava avta. Doma imamo deset let star avto, ki je vreden zdaj 300.000 tisočakov.
Študij bi moral že zaključiti, vendar zaradi razmer, finančnih seveda, sem primoran delati in, ker sem si izbral malo težji študij (FGG) vmes pavziram in moj študij traja malo dlje. Na morju nisem bil že nekaj let. Nazadnje s starši v Jugoslaviji, ker je mama dobila prek firme neke apartmaje za enteden. Ne dobivam štipendije, niti jo dobiva moj brat. Prvo leto sem dobil študenta, vendar pa zaradi pavziranja sem moral ven, in sem zdaj že nekaj let v najemniškem stanovanju, kjer plačujem 35.000 sit.
Ne smilim se sam sebi, in bom v nadaljevanju opisal zakaj nam vseeno ne gre tako slabo.


Kako se nadaljuje prispevek Water1 na Delo-vem forumu? Odklikajte tja, četrti prispevek po vrsti.

P.S. To še ne pomeni, da se z njim povsem strinjam, vendar pa ga razumem zakaj je takega mnenja.